Toskana

Toskana je nekaj, kar z avtodomom enostavno moraš obiskati. Ko pogledaš po forumih, spletnih straneh, ko se pogovarjaš z avtodomarji, vsak je že bil v Toskani, nekateri se vračajo in prav vsi so navdušeni nad to italijansko pokrajino. Griči, vinogradi, stara mesta, čudovite barve, odlična hrana in pijača – vse to kliče in vabi.

OK, nisem ravno avtodomar, mi je pa potovanje z njim užitek, zato je bila sprejeta odločitev: mi tudi! Kdaj? Čim prej! Koliko časa? No, to je pa že težava… Recimo v sredo gremo, v nedeljo se vrnemo. Ni veliko, nekaj pa je. Tako se dogovoriva s sodelavcem in izbereva termin konec maja. Takrat vse lepo cveti, pomlad je na višku, vreme bo načeloma lepo, skratka idealen termin.

No, mi obračamo, on zgoraj pa obrne…. škaf naokoli! Že nekaj dni pred izbranim terminom je bilo jasno, da so naši računi brez krčmarja. Maj ni bil maj, ampak pozni april. Pa ne muhast kot april, ampak trmasto deževen. V redu, gremo pa po 15.juniju. Kar smo rekli, smo rekli! Seveda se je takoj pojavila manjša ovira, to sredo sem imel še obvezno izobraževanje, na srečo v Strunjanu. Zjutraj sem naložil moje punce v avtodom, zapeljali smo se do Strunjana, kjer so uživale v soncu, jaz pa v predavanju, katerega je bilo konec šele ob 17.00. Predavatelj ni popustil niti za minuto. Preživeli smo tudi te dolge minute in ob 17.00 se je potovanje proti Firencam pričelo. Vžgem avtodom, nastavim navigacijo na želene koordinate, pa gremo preko Trsta. Glej ga zlomka, takoj po prihodu v začetek Trsta me je navigacija peljala po najbližji možni poti, ki je bila primerna za kakšnega fička, ne pa za sedemmetrsko »kravo«. Kar naenkrat sem se znašel v ozki, strmi ulici, ki se je obračala v še bolj strmo… Punce so prebledele, jaz pa sem jih izrekel nekaj, ki niso primerne za ta tekst. Nekako mi je uspelo obrniti avtodom, še sam ne vem kako. Na milimetre po širini, dolžini in višini. Najprej sem ugasnil navigacijo in potem brez težav prišel preko celega Trsta na avtocesto.

Glede na to, da so bile cilj Firence, ni bilo več časa za zapravljanje. Korajžno sem peljal po avtocesti in kraji so kar leteli mimo nas. Malo od Bologne naprej pa spet… Ravno sem prehitel kamion, se zapeljal pred njega, pa je kar naenkrat v armaturi posvetila rumena lučka in avtodom je začel izgubljati hitrost. Kamionar za mano je bil popolnoma prepričan, da sem se ga spravil zaj…. in je besno vključil vse luči, ki jih je imel na razpolago in vse hupe. Ni imel malo arzenala! Pred podivjanim kamionarjem me je rešil izhod iz avtoceste, ki se je čudežno pojavil pred mano. Zavil sem na ta izvoz in v neko industrijsko cono. Avtodom se je odločil, da je 2000 obratov največ, kar bo dal od sebe in niti malo več. Spet sem porabil vso zalogo neprimernih besed in poskusil s svojim bornim znanjem ugotoviti kaj je narobe. Dejstvo, da sem nekajkrat malical skupaj z mehaniki, mi ni prav nič pomagalo. Pomagalo mi pa je, da sem enega od njih poklical in sva ugotovila, da je pač elektroniko nekaj pičilo in da ne bo hudega. Res, ugasnil sem motor, ga ponovno prižgal in vse je bilo v redu. Motor je delal kot, da ni bilo nič. Baraba! Malo s strahom in poln upanja sem peljal naprej in ob 23.00 pripeljal do cilja. Veliko počivališče za avtodome, pravi kamp. Zaseden skoraj na polno, dobro urejen in v bližini mesta. Super. Sledilo je zasluženo spanje, po dveh šokih se je prav prileglo.
Z ženo sva se zbudila v čudovit dan. Ob 7.00 sva že sedela na kolesih in se peljala v center Firenc. Ulice so bile popolnoma prazne, srečala sva le kakšnega zaspanega domačina in nekaj pouličnih mačk. V uri in pol so se ulice pošteno napolnile, midva pa sva se v vseh tistih ozkih ulicah izgubila. Naredil sem se pomembnega, potegnil z žepa telefon in čakal, da me bo Google potegnil iz zagate. A ne, ni šlo. V tiste ozke ulice še satelit ne prodre, tako, da je bilo potrebno posvetovanje s prijazno domačinko. Po vrnitvi v kamp in po zajtrku smo se vsi skupaj odpravili z avtobusom v center in do sredine popoldneva raziskovali čudovito mesto. Razlika je bila le ta, da je zjutraj bilo popolnoma prazno, čez dan pa nabito polno. Ni čudno, da se v kakšnem mestu domačinom malo upre tak naval turistov.

Okoli pete popoldne je sledil premik na novo lokacijo. Tokratni PZA je bil izven mesta, v naravi in tako je tudi bilo. Imajo ga v sklopu domačije, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom. Vsepovsod sami vinogradi in čista narava. No, ena malenkost pa je le bila…. Malo pred PZA pelje cesta skozi vasico, kjer je del ceste zelo ozek. Skoraj preozek. Ustavil sem se pred zožanjem in razmišljal ali bi ali ne bi…. Kar bo, pa bo! Žena je šla ven in naprej za kontrolo, jaz sem poklopil ogledalo in šel. Na centimetre. Občutek ni bil ravno prijeten, ampak sem se izvlekel brez praske. PZA je bil popolnoma prazen, lepo urejen, tako, da smo bili kot kralji. Prostora kolikor hočeš, debela senca, voda, elektrika, skratka tombola. Tu smo prespali in zjutraj (spet na centimetre) zavili proti Sieni. Pod mestom smo našli plačljivo parkirišče in tam fanta, ki je bil iz Kosova. Na račun bratstva in enotnosti nam je dal dva parkirna listka za ceno enega. Kaj takega tudi Franz iz Muenchna ne more dobiti! Siena je čudovito mesto. Ozke ulice, veličastni trg in zgradbe te pustijo brez besed. Nameravali smo se ustaviti za kake tri ure, pa smo tam bili skoraj cel dan. Je bilo vredno.

Nato smo se odpeljali proti San Gimignanu, to je mestece, polno stolpov. Že prvi pogled je čudovit, stolpi se vzpenjajo proti nebu kot stražarji nad mestom. Mimogrede, malo pred San Gimignanom smo zagledali edini nasad sivke, pa še ta je bil majhen. No, za fotko je bilo. Parkirali smo se v kampu za streljaj stran od San Gimignana, tako, da smo imeli čudovit razgled na stolpe. Z ženo sva že v mraku sedla na kolesi in šla v izvidnico. Mesto je bilo v mraku čarobno, luči so dale mističen pridih. Zjutraj sem šel ob zori še enkrat sam, da bi naredil fotografije v jutranji svetlobi. Sončni vzhod med stolpi je bil čudovit. Barve so najlepše zjutraj, ko je svetloba mehka in zrak čist. Zame je poseben čar obisk mesta zgodaj zjutraj, ko so ulice prazne, ko srečaš kakšnega domačina, smetarja, dostavljalca in poulične mačke, ki se pozneje umaknejo stampedu.

In res, ob ponovnem, skupnem sprehodu je bila spet nepopisna gneča, komaj smo se premikali med vsemi ljudmi. Pa tudi to ima poseben čar, ko se razvije življenje. Trgovine so polne, lokali tudi, vsepovsod besede v vseh jezikih. Po končanem ogledu mesta in opravljenih nakupih smo se v kamp vrnili z avtobusom. Šofer je v prejšnji službi najbrž vozil krompir. V življenju še nisem doživel tako nore vožnje z avtobusom. Šofer je očitno podiral hitrostni rekord. Sekal je ovinke, pospeševal kolikor mu je dal motor in zaviral zadnji hip. Čisti adrenalin, vendar zabavno do konca. Po uspešno zaključenem rallyu smo pospravili zadeve in sledil je premik proti Pisi. Stolp je potrebno videti, preden se morebiti podre. Pravijo, da so ga utrdili, ampak nikoli ne veš…

Vožnja med San Gimignanom in Piso je trajala slabe tri ure, vendar je bila zanimiva, kajti Toskana je preprosto lepa. Ves čas so se pojavljali čudoviti razgledi, vsakič drugačen in vsakič lepši. Vinogradi, travniki, njive, sončnice, ciprese, griči in prijetne ceste…
Navigacija se ni skoraj nič zmotila in po le enem manjšem popravku smo se znašli v kampu, 15 minut hoje oddaljen od znamenitega stolpa. Seveda nismo mogli čakati in smo se takoj zapodili proti njemu. Tam je stal v vsej svoji lepoti in nagnjenosti in nič ne kaže, da se bo kdajkoli prevrnil. Okoli njega in na njemu pa množica ljudi. Polovica (se) je fotografirala in večina od njih v značilni pozi podpiranja stolpa. Pač to tako je. Imeli smo idejo, da bi šli na stolp, vendar ker nismo ljubitelji dolgih vrst, smo to veselje prepustili tistim, ki radi čakajo. Mi smo raje naredili nekaj krogov okoli stolpa in se otepali sitnih črncev, ki so vsi po vrsti prodajali selfie palice. Enega smo se le usmilili in jo le kupili. Po ogledu stolpa in cerkve smo se podali v mesto, do reke in potem v kamp. Če ne bi videl, ne bi verjel. Mesto je popolnoma prazno, kot da je drug svet. Očitno vsi rinejo k stolpu, drugo jih ne zanima.

V kampu smo si naredili zadnjo večerjo, kajti bila je že sobota. V nedeljo zjutraj nas je sonce ujelo že na avtocesti v smeri doma. Tokrat brez težav, brez zapletov, vse kot po maslu.

V teh dneh smo ogromno videli in doživeli, pa vendar je ostalo še veliko krajev, ki jih nismo videli, ker pač ni bilo časa. Nič ne de, Toskana je bila lepa pred nami in bo še dolgo, tako, do jo definitivno gremo še pogledat.