Kdor gre na Dunaj...

… mora pustiti trebuh zunaj. To je veljalo v časih Martina Krpana in mogoče velja tudi sedaj. Ni pa nujno, pravzaprav to sploh ne drži, če se zadeve lotiš malo drugače. Odpotuješ z avtodomom, v nizki sezoni, izbereš počivališče z razumno ceno, večino hrane, ki jo potrebuješ, pa imaš itak s sabo. Rezultat je lep, nekajdnevni izlet z avtodomom. Kljub temperaturam izpod ledišča je v avtodomu prijetno toplo.

Na pot smo odšli v četrtek popoldne. Planirano je bilo sicer malo drugače, šli naj bi v petek zjutraj, ampak kaj, ko se ni dalo počakati, če je avtodom parkiran pod oknom. Smo rekli, da kar gremo in da bomo pač vmes prespali nekje na poti. To mesto je bil kar Maribor in sicer postajališče na avtobusni postaji. To ni ravno najlepše postajališče, je pa povsem zadovoljilo naše potrebe. Vreme je bilo lepo, sončno, zato smo naredili krog po obrežju Drave in po centru mesta. Prav luštno je bilo, saj smo ta del obiskali prvič. Sonce, labodi, slavna trta in kuhano vino v centru so nas čisto zadovoljila. Zjutraj smo se zbudili v hladno jutro in potrebovali smo kar nekaj časa, da smo otopili vsa stekla in se odpravili v smeri Dunaja.

Cilj je bilo postajališče Reisemobil, katerega sem seveda predhodno rezerviral, kar je bilo pravilno. Izkazalo se je, da je praktično polno, kljub zimskemu času. Njihova spletna stran je http://www.reisemobilstellplatz-wien.at/, koordinate so GPS: 48°08'13" N   16°18'57" E. Prispeli smo po kosilu in vse je bilo tako, kot sem pričakoval. Postajališče je lepo urejeno, sanitarni blok zelo čist in zelo topel, zaposleni zelo prijazni. Postajališče podzemne železnice je oddaljeno kakih 300m, tam pa smo bili prijetno presenečeni, saj so navodila tudi v slovenskem jeziku. Lepo. 

Seveda smo se takoj zapodili v center, ki je bil praznično okrašen in v prednovoletnem vzdušju. Temu primerno je bilo tudi število turistov. Vse idealno, razen ledenega vetra, ki je gospodaril po ulicah. Prehodili smo velik del centra in seveda nismo izpustili Praterja, kjer smo našli muzej voščenih lutk Madame Tussauds. Kar nekaj slavnih oseb smo spoznali, sicer voščenih, pa vendarle… Edino, kar je bilo potrebno paziti, je bilo to, da si moral kakšno neznano osebo malo opazovati ali se bo premaknila ali ne. Če se je premaknila, potem to vendarle ni bila lutka. 

Mimogrede, beseda Prater izhaja iz latinske besede »pratum«, kar pomeni pašnik. Začetki praterja segajo v leto 1766, ko ga je odprl cesar Jožef II. Leta 1897 so naredili Riesenrad – veliko kolo, ki je postalo ena glavnih znamenitosti Dunaja. Seveda smo naredili krog s tem kolesom, ki je ponoči prav lepo osvetljeno. V sklopu Praterja je tudi vrtiljak, ki sicer ne bi bil nič posebnega, če ne bi pogumnežev dvignil na 90 metrov višine. To ni malo, če pa greš na ta vrtiljak pri temperaturi -2 stopinji, si pa res korajžen. V naši družini imamo dve članici, ki sta si zaželeli ventilacije na 90tih metrih.

Po končanem vrtenju nista vedeli ali sta bolj uživali, ali sta bolj zmrzovali. Baje je bilo vredno. Hčerki sta šli še v hišo groze in glede na izraze na obrazih po izhodu iz nje, se v tej hiši definitivno dogajajo izredno grozne stvari.

Zadeva, ki jo je potrebno še posebej omeniti, je Haus des Meeres, ki je hkrati akvarij, terarij in živalski vrt.

Hiša morja se nahaja v bivšem stolpu protiletalske obrambe iz druge svetovne vojne. V 11. nadstropjih si je mogoče ogledati 10 tisoč živali, kot so ribe, skati, opice, krokodili, kuščarji, kače,… Največji akvarij ima pol milijona litrov prostornine in je največji v Avstriji. Prav v vsakem nadstropju smo uživali in opazovali živali, nekatere čez steklo, nekatere so bile na dosegu roke. Resnično vredno ogleda. Mimogrede, tam je padla odločitev, da bomo doma ponovno imeli akvarij. Prejšnji je namreč spustil dušo, oziroma vodo, zato smo bili nekaj časa brez njega.

Proti koncu tretjega dne na Dunaju smo preverili vremensko napoved in ugotovili, da se sneženje približuje hitreje, kot je bilo obljubljeno, zato smo po hitrem postopku spakirali stvari in se odpeljali proti domu. Zadnji čas, saj je že lepo snežilo in dve uri smo uživali v vožnji po zasneženi cesti. Konec dober, vse dobro. 

Dunaj nam je ostal v lepem spominu, v kolikor pa bo nas bo pot peljala mimo v pomladanskem ali jesenskem času, se bomo z veseljem spet ustavili za kakšen dan. Seveda z avtodomom in trebuha spet ne bomo pustili zunaj.