Živimo v bloku. Tako je danes, ko imam družino, in tako je bilo v mojem otroštvu in mladosti. Vedno sem občudovala hiše sošolk in prijateljic, kadar sem k njim prišla na obisk. In se spraševala, zakaj je mi nimamo. A vsaj delno sem to svojo željo po »ne živeti v bloku« potešila v poletih dneh, ko smo se odpravili na morje. Tako smo se za nekaj dni preselili v šotor in kasneje v kombi, ki ga je oče spretno predelal v »avtodom«. No, ta je imel le »spalnico«, kuhinja je bila na prostem, toaletni prostori skupni v kampu. A NI bil blok in to je bilo zame super.

Moja sedanja družina (midva z možem in hčerka ter sin) smo vrsto let dopustovali v hotelih v različnih državah. A nekega pomladnega dne, ko sva začela z možem načrtovati dopust za tisto leto, sem dobila idejo, kako bi na nek način uresničila svojo otroško-mladinsko željo. »Kaj če bi letos na morju rezervirali mobilno hiško?« sem izustila. Preden je mož odgovoril, sem mu razložila, zakaj si to res želim. Seveda me je podprl, za otroka pa sva tako in tako vedela, da bosta navdušena.

Uauuu, v hišico gremo!

In hitro je prišlo poletje ter z njim priprave na dopust. Po tehtnem razmisleku smo se odločili za Hrvaško in rezervirali moderno Adria mobilno hiško v Kampu Poseidon na Makarski rivieri. Po mnogih letih, ko smo imeli na skrbi le oblačila in nekaj igrač, ker drugega v hotelu nismo potrebovali, sem imela počitniške metuljčke v trebuhu.

Nisem ravno najbolj navdušena gospodinja, a v prav poseben užitek mi je bilo pisati seznam, kaj potrebujemo za v kuhinji: detergent za pranje posode, gobice, serviete, solnico … Pa seveda nekaj hrane, čeprav sva se odločila, da bova glavnino nakupila kar tam.

V pakiranje sva vključila tudi najina takrat desetletnico in sedemletnika in bili smo res kot športni »dream team«. Ko smo prispeli v Poseidon Mobile Home Resort in urejali uvodne birokratske obveznosti, se je nestrpno pričakovanje obeh najinih sončkov stopnjevalo. Bosta imela pograd, bo tudi kuhinja, kaj pa kopalnica …? Hišico smo hitro našli, navdušena sta bila, ko sta videla, da so hišice v naselju razporejene po ulicah. Ko smo vstopili vanjo, sem po prvem odzivu videla, da jima je všeč. Pa tudi meni je bila. No, pa imamo hišico, sem pomislila. In ob tem potisnila v mislih na stran dejstvo, da le za en teden … :)

Ko smo si vse pogledali in zložili stvari na svoje mesto, smo odšli na raziskovanje okolice. Vsak dan smo oželi do zadnje kaplje. To pomeni, da smo se zgodaj odpravili po zajtrku na plažo (dokler sonce še ni bilo premočno), nato se igrali družabne igre, si šli kaj pogledat v okolico, po večerji pa odšli na sprehod. A otroka sta komaj čakala, da se vrnemo in posedimo še nekaj časa na terasi naše hišice. Naša Adriana, kot smo hišico ljubkovalno poimenovali, nas je vedno prijazno in gostoljubno sprejela. 

Teden dni smo preživeli nadvse pestro in zabavno. Še danes, kar nekaj let po tej poletni počitniški »avanturi«, se vsi z veseljem spominjamo tistega tedna nekoliko drugače v Adriani. Tedna, ko smo tudi mi bili lastniki hiše. Da ne omenjam jaz svojega zadovoljstva ob tem, da se mi je tako končno uresničila želja. Imeti hišo. Pa čeprav samo za en teden. :)

Kaj nam je bilo še posebej všeč?

- Velika terasa (v primerjavi z majhnim balkonom v hotelski sobi) z ležalniki
- Zelo lepa, moderna in udobna oprema v notranjosti hiše
- Dejstvo, da smo si sami krojili čas za obroke (v primerjavi s hotelom, kjer si vsaj delno vezan na določene ure)
- Nobene gneče v jedilnici :)
- Stopnička in smo bili zunaj (v primerjavi z več nadstropji in dvigalom v hotelu)
- Občutek domačnosti