Čarobnost mobilne hiške

Naj že na začetku povem, da to ni moja zgodba. Čeprav bi lahko bila. Povsem jo čutim. Se vidim v njej. Lahko bi imela tudi jaz glavno vlogo v njej. A povedala mi jo je prijateljica. In jaz jo zdaj delim z vami.

Po večkratnem neuspešnem dogovarjanju za kavo se nama je končno uspelo dobiti. Na dolgem »čveku« ob koncu lanskega poletja, ko je priložnost, da vse lepe dogodivščine, uvide in drugo, kar je ostalo od pouka, zapakiraš v škatlo, nanjo napišeš LEPI SPOMINI in jo oviješ s pentljo.

V uvodu nisem omenila, da se s prijateljico redko vidiva predvsem zato, ker ona večji del leta preživi v Bruslju, kjer dela. Urnik med njenimi kratkimi obiski doma pa seveda vedno poka po šivih.

A uspelo se nama je dobiti in oživeti nekaj trenutkov poslavljajočega se poletja. Tako mi je pripovedovala...

»Irena, ti veš, da vsako leto na družinski dopust odidemo v drugo državo. Rdeča nit vseh počitnikovanj pa je do zdaj vedno bila – hotel s čim večjim udobjem. Tokrat pa sva si z možem rekla: 'Beton, zidove, restavracijsko hrano, dirke z animacije na animacijo imamo vsak dan. Kaj če po toliko letih zamenjamo slog dopustovanja?' In vse, kar spada zraven, prav tako. Torej (če govorim zase) … visoke pete, bolj ali manj udobna oblačila, ličila in preostali kič.

Po naključju, čeprav v bistvu vem, da naključij ni, ker NA + KLJUČ + JE vse, sem se po telefonu pogovarjala s prijateljico, ki mi je navdušeno razlagala o mobilni hiški, v katero bodo šli tokrat počitnikovat.

Ker sem se v naslednjih dneh nekajkrat zalotila, da se v mislih vse bolj poigravam z možnostjo, da bi šli tudi mi na tak dopust, sem idejo omenila možu. In bil je navdušen. Skupaj sva jo predstavila še vsem trem najinim otrokom. In tako smo hotel z bazenskim kompleksom in sistemom »vse vključeno«  zamenjali za mobilno hiško Adrie Dom. Balkon s pogledom na bazen in gnečo v njem pa s čudovito teraso v objemu borovcev.

In veš, kaj sem ugotovila? Da smo bili tako veliko več skupaj vsi člani družine. Namesto rutinskega vsakodnevnega vstopa v hotelsko restavracijo najmanj trikrat na dan, vključno z gnečo, ki spada zraven, smo skupaj načrtovali obroke in jih tudi pripravljali. Na poti s plaže do našega začasnega domovanja smo pri prijaznem domačinu na stojnici kupili krompir in paradižnik, preostalo pa v majhni trgovini, ki jo je v celoti s svojim prikupnim nasmehom in z ustrežljivostjo napolnila prodajalka v njej.

Skupaj smo nato kuhali in jedli. Večerno animacijo v hotelu, ki nas je po navadi razdvajala (otroci so šli v mini klub, midva pa nato še na kakšno predstavo), smo nadomestili na terasi hišice, kjer smo si večere zapolnili z različnimi igrami: igrali smo monopoli, enko, črnega Petra, človek, ne jezi se, pantomimo …

Med tem smo se v nasprotju s tišino v hotelu ob gledanju predstav – smejali, brusili ideje in skozi igro ter pogovor utrjevali družinske in splošne življenjske vrednote. Vse to daleč od stresnega sveta in življenjskega ritma. Si lahko zamisliš v katerem drugem okolju bolj sproščajoč oddih in kakovostnejše utrjevanje družinskih vezi? Jaz ne. In, kar je še boljše, tudi mož in otroci ne. Tako si že skiciram v mislih tudi naše družinsko dopustovanje za naslednje leto.«

No, prijateljica je na koncu še dodala: »In veš, kaj nama je bila potrditev, da sva se prav odločila? Ko sva slišala sina, ki je prijatelju po telefonu navdušeno razlagal o tem, kje smo, in mu dejal: 'Ej, Mark, tu je pa res top!'«