Bonton na plaži

Zame so ob morju najlepša jutra. Čas, ki si ga vzamem samo zase – za svoj mentalni in fizični wellness. Trenutki za globok dih, pogovor s seboj, včasih tudi za osebno inventuro. Če je to v idiličnem naravnem okolju, kot bi ga slikar impresionist prenesel na svoje umetniško platno, je še toliko lepše. Prav ta prispodoba se je pojavila pred mojimi očmi, ko sem prispela v kamp in odklenila vrata mobilne hišice. Hišice, ki se je takoj po vstopu zame spremenila v počitniško vilo. V hipu sem vedela, da bo to idealen kraj za razkošno, udobno in kakovostno preživljanje mojih prostih dni.

Zanimivo. V spokojnih, svežih jutrih se sprostijo zavore, zradirajo ovire v glavi, opogumijo ideje, postavijo na noge odločitve in želje, pripravljene na udejanjenje, samozavestno razprejo svoja krila.

Tako se tudi tistega poletnega jutra odpravim zelo zgodaj od hišice do plaže, prepričana, da bodo moja družba le valovi, ki bodo poplesavali v ritmu nežnega vetriča in žvrgolenja ptic.

Ops, zmotila sem se. Plaža ni prazna. No, nič ne de, če bi bili tam ljudje, ki tako kot jaz ljubijo mir in neskončen pogled v morsko daljavo. A bile so samo … brisače in blazine. Veliko enih in drugih. Tu in tam na kateri izmed njih tudi kamni. Presenečena se pazljivo, da katere ne pohodim, sprehodim med njimi, da najdem vsaj nekaj prostora zase. Ogledujem si jih in si mislim svoje. Potipam dve, tri in ugotovim, da so mokre od vlage. Torej jih tja niso položili ljudje, ki so bili še bolj zgodnji od mene in menijo, da je rana ura zlata ura. Gre za ljudi, ki ne poznajo bontona, ki se ne ozirajo na omikanost, ampak so brisače tu položili že dan prej. Za vsak primer …
Ne razmišljam negativno in to me ne vrže s tira, dobim pa znova potrditev, da je o bontonu treba govoriti spet in spet. Dobim potrditev, da na videz preprosta, splošna in samoumevna pravila in priporočila vendarle za vse niso taka. Da jih nekateri hote ali nehote kršijo.

No, jutro je moje in »obred« opravim kot vedno. Vanj ne spustim slabih misli, negativne energije, pogubne jeze …
Na majhnem prostoru, obdana z živopisanimi brisačami in ležalnimi blazinami z neštetimi vzorci, povem hvalnico naravi in življenju. Hvalnico dejstvu, da sem tukaj in zdaj. S povsem določenim namenom, kot vsak izmed nas. Z veliko možnosti in priložnosti, da prebudim potenciale v sebi in naredim v življenju vse, kar si želim. Vem, da me vesolje pri tem podpira. Vesolje prisluhne vsem idejam, željam ..., ki so v korist posameznika in hkrati ne ogrožajo drugih.  

Ko se zgodnje jutro začne umikati prihajajočemu dnevu, se sicer majhna plaža začne polniti. Jaz pa, seveda tudi s poklicno (de)formacijo, opazujem ljudi in njihovo obnašanje. Ugotovim, da je to celo »bojno polje« pravzaprav stvaritev treh družin.

Hmmm, zanimivo, veliko brisač in blazin tudi takrat, ko se jaz že umikam v varno zavetje sence ob kraljevski hišici, ki je te dni moj dom in pisarna hkrati, je nezasedenih. In take ostanejo tudi pozno popoldne, ko se spet vrnem na obalo. »Zanimivo,« pomislim. Torej velja za nekatere rezervacija »za vsak primer«, in to za več dni. Tudi če jih na plaži ni. Res preventivno – »za vsak primer«.

Ob popoldanskem prihodu na plažo pa dobim v praksi še nekaj idej za ta zapis. Moj namen, da bom uspešno prepletala plavanje in branje knjige na plaži, se ni uresničil. Predvsem drugi del je bil neizvedljiv, saj sta blizu mene sicer zelo simpatični najstnici imeli ob sebi zvočnik, iz katerega je prihajala glasna glasba. Seveda ne glasba po mojem izboru mene  – predstavnice generacije X, ampak generacije Z. Hrupno, neotesano je preglasila vse na plaži in se neprijazno zažrla v moja ušesa.

Malo pikro, a vendarle mislim, da upravičeno, pomislim, da bi na plažah mogoče morale tudi biti obvestilne oziroma opozorilne table. Na njih bi pisalo kaj podobnega kot v nadaljevanju. 

Zavedajte se, da na plaži niste sami.
Poslušajte glasbo na tak način, da je ne vsiljujete še drugim.
Ne kričite in ne krohotajte se, kot da ste v svoji hiši.
Plaža ni vaša lastnina in vi niste profesionalni polagalec talnih oblog, zato je ne smete preplastiti z brisačami in blazinami.
Rezervacij za prostor ne sprejemamo.   
Na plaži odpadki ne uživajo.
Cigaretni ogorki naj s plaže odpotujejo z lastnikom.

No, na več načinov lahko zapišemo pravila bontona, ki veljajo za obnašanje in ravnanje na plaži. Pri tem smo lahko bolj ali manj izvirni, a rezultat je jasen.
1. Prostora na plaži ne rezerviramo s predhodnim polaganjem brisač in ležalnih blazin.
2. Glasbe ne predvajamo prek zvočnikov, telefonov brez slušalk.
3. Pogovarjamo in smejemo se tako, da s tem nikogar ne motimo.
4. Za seboj počistimo – odpadke damo v smetnjak, če je v bližini, sicer pa jih odnesemo s seboj s plaže. Mednje seveda spadajo tudi cigaretni ogorki.  

No, saj pravil za obnašanje na plaži ni tako veliko, da bi se jih morali »piflati« in biti z njimi obremenjeni. Bila naj bi sestavni del kulture vseh nas in ustrezno ravnanje samodejno, brez pretiranega razmišljanja.

Tudi na plaži velja osnovno pravilo glede bontona, ki pravi, da naj se posameznik obnaša do drugih tako, kot želi, da se tudi drugi do njega. Test za to, če ste mogoče kdaj v dilemi, je zelo preprost. Stopite v čevlje nekoga drugega in se vprašajte: »Kaj bi si v tej situaciji želel(a) jaz? Kako bi se počutil(a), če bi drugi ravnali tako, kot imam namen zdaj jaz?«

Nisem konfliktna oseba. Sem umirjena in iznajdljiva. Kot voda, ki se izogne oviri, če je v danem trenutku to pomembno, zato se prilagodim oziroma poiščem ustreznejšo pot. Kot si jo utre tekoča voda … Tako sem v dneh, ko so imele na plaži brisače celodnevno druženje druga z drugo, pozneje pa so se jim pridružili neotesani lastniki, našla minutke in ure za mir ter ustvarjalno vzdušje nekaj metrov stran, v zavetju prijaznih borovcev, ki so me z veseljem vzeli pod svoje okrilje ob počitniški vili. Še s ščepcem dodatne domišljije bi se v teh dneh, ko sem domovala v hišici Adrie Dom, lahko počutila kot kraljica. Kraljica, ki domuje v razkošnih prostorih z vsem udobjem, ki ga ponujajo, in je kljub prostorski bližini preostalemu dogajanju zaradi odlične lege daleč stran od ponorelega sveta. Fizično in psihično.